Samska pri 37 letih? “Na silo ne bom z nekom”

Smo v družbi neštetih odtenkov odnosov samske ljudi postavili preveč na rob?

Interju s čudovito punco, ki ga je na valentinovo objavila spletna stran Aleteia.

Kako doživljate praznike, kot je valentinovo, ko smo bombardirani z vsakovrstnimi poslanicami o poudarjanju zvez? Ste v tem času še bolj obremenjeni, ker ste samski?

Nekoč sem bila obremenjena. Nato pa sem imela obdobje, ko sem se vprašala, ali bom čakala princa na belem konju in bom vse življenje nesrečna ali pa bom živela za ta trenutek. Partnerja lahko spoznam pri 60 letih ali pa nikoli. Bom zato ves čas nesrečna? Ne! Tudi če sem sama, lahko živim in skušam izpolnjevati Božjo voljo. Bog mi zelo močno sporoča, da bom žena in mama, ampak to se še ni zgodilo. Kaj zdaj? V jok in na drevo?

Čutite poslanstvo mame in žene?

Zelo močno, ampak tudi če se to ne bo zgodilo, se lahko vseeno družim in se imam lepo. Veliko časa preživim v Savinjski dolini, s starši in z bratoma ter s sorodniki. Družim se s prijatelji, plešem, pojem. Glasba je v meni, “moram” ustvarjati. Nikoli pa nisem šla na plesni tečaj z namenom, da bom tam srečala partnerja. Tudi mene odbija, če nekdo le preverja, katera bo prava. Tega si ne želim. Mislim, da smo vredni več.

Ste že kdaj doživeli kaj podobnega preverjanju?

Seveda. Nekaj časa sem se družila s precej mlajšimi kolegicami. Spoznale smo fante njihovih let. Eden od njih me je povabil na ples in je bil po nekaj taktih precej začuden. Mislim, da sem presegla njegova plesna pričakovanja. Mislila sem si: “Je težko, če podreš lastne stereotipe, kajne?”

Večkrat sem šla na srečanje samskih in si rekla, da mi tako ali tako nihče ne ugaja in bi bilo bolje, če bi ostala doma. Morala pa sem narediti preskok v glavi. Sem prišla sem, da bom nekoga našla, ali zato, da bi se imela lepo? Odločila sem se, da bom dar za druge: da se bom družila, pogovarjala, da bom prijazna z vsakim. Nisem tako spretna z moškimi in najbrž nisem edina oseba, ki ni sproščena v pogovoru z nasprotnim spolom. Nisem živela z očetom, brata sta precej mlajša. Hodila sem na srednjo vzgojiteljsko šolo in pedagoško fakulteto. Tam ni veliko moških. V takšnem okolju ne moreš “vaditi” pogovora z nasprotnim spolom. Z dekleti vedno najdem stik, z moškimi pa šele zdaj, ko odraščata brata. Z njima se učim pogovarjati. Če nisem obremenjena s tem, kakšen vtis bom pustila, sem lažje sproščena. Sproščeni pa smo najboljša mogoča različica sebe.

Kaj pa zveze v preteklosti?

Samska sem od leta 2000, kar je zelo dolgo. V srednji šoli sem imela kratko zvezo, mislim, da sva ji bila oba nedorasla. Potem pa … Ali sem jaz bila komu všeč in on meni ne ali pa obratno. Do prave “kemije” ni prišlo.

Kako širite svoj krog znancev?

Na fakulteti je na primer večji pretok ljudi. V službi ali v pevskem zboru je že manjši. Ko presežeš študijska leta, se začne krog ljudi, s katerimi se družiš, manjšati in s tem tudi možnost spoznati partnerja. Lani poleti sem ugotovila, da okrog sebe nujno potrebujem nove ljudi. Za druženje, pogovor, razširitev miselnega kroga. Drugi ljudje imajo druge težave. Vidiš, da nisi najbolj ubog na svetu. Odločila sem se in šla na počitnice za mlajše odrasle na Kaprije, kjer je bilo res zelo lepo in nepozabno. S prijateljico sva se dogovorili, da bova dar za druge. Zavestno sva se družili tudi z nespretnimi, osamljenimi, s tistimi, ki se niso znali prav dobro pogovarjati. Ostali so se radi družili z nama, tako da so tudi tisti bolj osamljeni prišli v ta krog. Na takšnih dogodkih vidiš, kdo je na primer vzvišen ali pa pripravljen sodelovati pri kuhanju ali pomivanju. Cel teden ne moreš nositi maske.

Čutite, da vam “zmanjkuje” družbe samskih? Večina prijateljic je poročenih. Zato imajo, logično, čisto drugačne teme za pogovor. Nekoč me je ena od njih vprašala, ali me moti, ker vseskozi govori o otrocih. Ne, ni problema. Po drugi strani pa sem šla na duhovne vaje za ženske Zavoda Živi na polno. Začutila sem, da smo tam ženske, ki nas druži vsaj nekaj enakih težav. Na primer, da nas zaznamuje naš cikel ali ženska vloga v družbi. Doživela sem to povezanost. Ko se družim s samskimi, ni nikogar, ki bi rekel: “Tisti stol zraven tebe je prazen. Napolniti ga bo treba.” To se mi je nekajkrat zgodilo. V tistem trenutku ne veš, kaj bi storil s tem človekom. Ozavestiti moraš, da te je prizadelo, a ni treba, da ga ti prizadeneš nazaj. Vsakokrat znova prijazno povem, da moškega v mojem življenju ni. Na silo ne bom z nekom. To je občutljiva točka. Če me o možu vpraša nekdo, ki me ima rad, sem se pripravljena pogovarjati. Če pa nekdo, ki ga nimam rada ali on mene nima ali pa je le siten, hitro zamenjamo temo.

Vam je kdaj še težko “prenašati” svojo samskost?

Pred časom sva šli s prijateljico k maši v njihovo župnijo. Pri maši je bil tudi krst. V takih trenutkih mi je res težko. Ob iskrenem veselju staršev, ki jim seveda nisem nevoščljiva, sem pomislila, da mi to morda ne bo nikoli dano. Poleg mene je sedela še druga prijateljica. Z možem ne moreta imeti otrok. Pomislila sem tudi na leta njene bolečine. Na eni od porok prijateljev sem ves čas jokala. Ne zato, ker jima ne bi privoščila. Ampak bilo je tako lepo, po drugi strani pa sem si mislila, da morda tega ne bom nikoli doživela. To so tisti “valentinovski” trenutki, ko mi je težko.

Kakšnega fanta, moža pa bi si želeli?

Nekateri prijatelji mi govorijo, da moram spustiti svoje kriterije, drugi, da jih moram ohraniti. Kaj sploh so kriteriji? Želim si moža, ki bo dal Boga na prvo mesto. Potem bom tudi jaz postavljena na pravo mesto. Lepo bi bilo, če bi plesal in pel. Ni pa to kriterij. Rada imam glasbo, zato bo težko vztrajal poleg mene, če jo bo on sovražil. Nekoč sem pri sveti maši igrala kitaro pred oltarjem sv. Jožefa. Ravno tedaj sem opravljala devetdnevnico njemu v čast. Želim si nekoga, ki bi bil podoben njemu. Preprost, delaven, pošten, mož, ki je zmogel živeti z ženo, ki je imela veliko poslanstvo. Tega ne more početi mož s šibkim značajem.

https://si.aleteia.org/2019/02/14/samska-na-praznik-zaljubljencev-na-silo-ne-bom-z-nekom/

Prikaži vse novice