Karmen in Marjan

Najina zgodba Opažam, da starejši težje navežemo poznanstva, pa tudi priložnosti je manj.

Svetovni splet pa nam je odprl novo pot v spoznavanju. Vesela sem bila, da je tudi s katoliške strani prišla pobuda o taki ponudbi. Meni je pomenila nek filter pri spoznavanju. Pri nasprotnem spolu sem pričakovala podobne vrednote, kot jih imam sama. Predvidevala sem, da bom na KatStik spoznala ljudi, ki so verni, spoštljivi in vredni mojega zaupanja. Tako je tudi bilo v večini stikov. Ker pa smo si ljudje različni in imamo različna pričakovanja, je logično, da se vedno ne izide. Nisem bila član ves čas obstajanja platforme.

Za božične praznike pa sem dobila darilo: podaljšanje članstva za tri mesece. V predalu me je čakalo leto dni staro sporočilo. Odgovorila sem nanj, predvsem iz spoštovanja in z razlago, zakaj se oglašam šele čez leto dni. Kar sem imela stikov v preteklosti, so vsi povedali, da ženske ne odgovarjamo na sporočila in da imamo previsoka pričakovanja. Ne, jaz pa ne spadam med te! Beseda je dala besedo. Všeč mi je bila njegova odkritost in preprostost v izražanju. Drug drugemu sva odkrivala svoje življenje in se spoznavala ter krepila zaupanje.

Ugotovila sva, da imava podoben način življenja, razmišljanja, smisel za humor, vrednote, pogled na svet in da naju druži veliko stvari. Kaj hitro sem želela pogledat v oči človeku, kateremu razgrinjam svojo preteklost. Vsak s svojo težko izkušnjo sva drug v drugem našla oporo, odpiralo se je ogromno tem za pogovor. Obema je veliko pomenila molitev in obisk svete maše.

Veselila sva se skupno preživetega časa. Razvila sva harmonijo, nekakšno zaupljivo tovarišijo, obetavno dvojino, v kateri sva sprejemala drug drugega. Oba imava že odrasle in samostojne otroke, a nisva jim povedala, da se srečujeva. Dala sva si poizkusno dobo treh mesecev, ko nisva govorila o načrtih in prihodnosti, le uživala sva bližino, po kateri sva oba hrepenela.

Neka nevidna sila naju je vlekla skupaj. Lepo nama je bilo biti doma, biti v tej spoštljivi bližini. Večinoma sem prihajala k njemu na deželo, v prelep kraj v bližini romarske cerkve. Čas nama je tu tekel čisto drugače, kot meni v mestu. Imela sva vrt, skrbela za hišo, pripravljala drva, hodila s psom na sprehode in se ogromno pogovarjala ter odkrivala bogastvo raznolikosti, ki so naju tudi zabavale. Zaradi tebe postajam boljši človek so bile njegove besede, ki so mi dale misliti in mi dale potrditev, da prihaja čas odločitve. Hkrati pa so se začele dogajati čudne stvari, zaradi katerih sem morala stopiti korak nazaj in postaviti meje. Ostala sva v stikih, se pogovarjala, iskala rešitve za nastale težave, dokler …

Kot strela z jasnega me je presenetilo tvoje sporočilo: Tumor imam v glavi! Pred očmi se mi je odvil film dogodkov zadnjih mesecev in marsikaj mi je postalo jasno! Tumor je bil kriv za tvoje včasih čudno in meni nerazumljivo obnašanje. Hvala, ker si mi povedal, ker sedaj morem stopiti s teboj v korak, ne moreš ostati sam v tej preizkušnji.

Občudujem te, tvojo mirnost in pogum sprejemanja stanja. Svojo negotovost, nemir in nemoč lahko izročam le Gospodu in molim s pesnikom: Če v prsih neutolaženo od žalosti trpim, tedaj molitev blaženo na pamet govorim. V besedni tej ubranosti je blagodejna moč, lepota tihe vdanosti in čas oživljujoč. In že bremena rešim se, dvom, bol – vse je prešlo, spet verujoč utešim se in spet mi je lahko.(Lermontov). 

No, ni mi lahko, je pa lažje. Bil je … zadnji skupno preživet dan in zadnja naporna noč v objemu. Bile so zadnje palačinke in jutranja zarja s kavo pred hišo. Bilo je zadnje sporočilo na telefonu … Bolniška postelja in bolečine, ki hromijo telo, ti jemljejo življenje. Kdaj bom zadnjič poklicana po imenu? Kdaj bo izrečen zadnji tvoj hvala? Kdaj bo zadnji stisk roke in v srce parajoč pogled, ki z vsakim dihom izgublja svoj lesk? Bolečina je povsem zavzela tvoje krepko telo. Grize te; neusmiljeno ti jemlje moč. A pustila je roki, da me pobožata.

Pogrešam dvojino, ki mi je dajala gotovost, varnost in samozavest. V brezčasju ure obiska se utapljava vsak v svoji bolečini. Hromi te in izgubljaš se v snu. Zaradi okužbe s koronavirusom dobiš svojo sobo. V bojni opremi sedim ob tvoji postelji. V svoji nemoči se mi krči srce in kliče solze na oči. 

Hvaležna sem, da morem ostati pri tebi dlje, kot je dovoljeno. Hvaležna sem za milino in nežnost osebja, ki me sprašuje, če kaj potrebujem. Samo tu sem in drživa se za roke. Nežno se naslonim na tvojo ramo. V strahu ti zašepetam v uho vprašanje, če te preveč obremenjujem. Niti nisem pričakovala odgovora, a od nekod, so kot grom prišle besede: Ti? Nikoli. Stisneš me k sebi čisto nalahko in nežno hrepenenje se staplja v pogledu. Danes je tisti dan, ko ti zamenjajo protibolečinski obliž. Takrat si globoko v svojem svetu in redki so trenutki, ko zmoreš narediti požirek vode ali zaužiti par žlic prežganke, tvoje najljubše juhe. Da bo še bolj domača, jo zajemam iz krožnika iz tvoje kuhinje. Poješ le par žlic in spet utoneš v svoj svet. Tiho obsedim, te držim za roko in že stotič ponavljam ... zgodi se Tvoja volja … in … ki si svetega Duha poslal … Čutim svetost trenutka, milost božjega dotika in izkušnje božje bližine. Čas ob tebi je tako krhek, tako mil in tako zelo svet. Lepo dišiš. Hvala, ker prideš. Pridna si. Rad te imam. Ti si najlepše, kar se mi je zgodilo v življenju. Nekoč ti bom vrnil … Vem, moj novi angel! Čuval boš vsak moj korak in mi brisal solze. In ko bom zaslišala motorno žago, bo spomin poletel v najin skupno preživet čas.  

Zvoni. Poldne je. Ustavim se kot takrat, ko si pristopil k meni na vrtu, da bi skupaj molila.  

Odšel si ... Srce je preplavljeno z bolečino. A ostaja vse tisto, kar sem spoznala po tvoji zaslugi. Ostaja vse tisto, kar ti je uspelo lepega prebuditi v meni. Ostaja prostor v srcu, ki je namenjen samo tebi. V tišini in miru srca najdem stik z vsem, kar naju je povezovalo. Ostaja naročje hvaležnosti in spoznanje, da se splača ljubiti čez vsako mero in z vsem svojim bitjem.

Vse zgodbe